Pogodba o dosmrtnem preživljanju je oblika civilnopravne pogodbe, ki je izjemno specifična in ima dednopravne posledice.
Sklenitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju poteka med dvema strankama – preživljancem in preživljavcem. Preživljanec si v zameno za prenos svojega premoženja na preživljavca zagotovi, da mu bo ta do njegove smrti zagotavljal oskrbo, skrb ter vse dogovorjene življenjske potrebščine.
Čas izpolnjevanja obveznosti do preživljanca v pogodbi o preživljanju ni časovno opredeljen, zato se je pred sklenitvijo te pogodbe treba tega dobro zavedati in se z njenimi določbami v celoti strinjati. Enako velja za časovni okvir prenosa lastninske pravice na preživljavca – preprosto povedano, preživljavec ne ve, kdaj bo postal lastnik vnaprej dogovorjene nepremičnine, premičnine ali drugega premoženja, ki je predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju.
Premoženje, ki ga preživljanec nameni in prepusti oziroma podari preživljavcu, je v praksi najpogosteje nepremičnina, zemljišče in podobno.
Obveznosti, ki jih običajno prevzame preživljavec, obsegajo skrb za preživljanca v obliki ustrezne nege, zagotavljanja prehrane, udobja in življenjskih pogojev, na katere je bil preživljanec navajen oziroma jih v pogodbi zahteva. Nadalje to vključuje tudi skrb za gospodinjstvo, primerne bivalne pogoje, finančno podporo ter po potrebi organizacijo in plačevanje bivanja v domu za starejše ali drugo ustrezno nastanitev.
Za pogodbo o dosmrtnem preživljanju se najpogosteje odločajo starejše osebe, ki same zase ne zmorejo več ustrezno skrbeti in so odvisne od pomoči drugih. Pogosto zmotno prepričanje je, da se tovrstne pogodbe sklepajo predvsem med bližnjimi sorodniki, na primer med staršem in otrokom. V praksi pa je preživljavec velikokrat daljni sorodnik, prijatelj, sosed ali zgolj znanec.
Zelo pomembno je zavedanje, da premoženje, ki se s pogodbo o dosmrtnem preživljanju v celoti ali deloma prenese na preživljavca, po smrti preživljanca ne sodi v zapuščino in ni predmet dedovanja. To pomeni, da takšno premoženje ni vključeno v zapuščinsko razpravo, nujni dediči pa do njega niso upravičeni in ne morejo uveljavljati nujnega deleža. Tudi odvetnik takšne pogodbe ne more izpodbijati. Edina možnost, ki jo ima, je uveljavljanje kršitve načela enake vrednosti dajatev, vendar se to zgodi le redko.
Pogodba o doživljenjskem preživljanju se mora skleniti in biti sestavljena v obliki notarskega zapisa, sicer je ta neveljavna. Več kot priporočljivo je, da se sklene s pomočjo odvetnika.
Pogodbo o preživljanju je mogoče kadarkoli po njeni sklenitvi razvezati, s čimer se njeni učinki izničijo. Prav tako lahko ena od strank zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti vloži tožbo za razvezo pogodbe. Če preživljavec svojih obveznosti ni izpolnjeval, lahko tožbo po njegovi smrti vložijo tudi dediči preživljanca, vendar izključno v njegovem imenu.
Če pride do razveze sklenjene pogodbe o dosmrtnem preživljanju, je posledično treba vzpostaviti prejšnje stanje na način, da vsaka izmed pogodbenih strank nasprotni stranki vrne tisto, kar je pridobila s sklenitvijo pogodbe.
Zgodi se tudi, da preživljavec umre pred preživljancem. V takšnem primeru lahko njegove obveznosti do preživljanca prevzamejo zakoniti dediči. Če to ni mogoče ali si dediči tega ne želijo, se pogodba o preživljanju razveže. Odvetnik lahko v tem primeru uveljavlja pravico do povračila tistega dela premoženja, ki ga je preživljavec zagotovil preživljancu do svoje smrti.
Pogodba o dosmrtnem preživljanju ima tako prednosti kot tudi pasti, zato je pred njeno sklenitvijo izjemno pomembno, da se stranki posvetujeta z odvetnikom. Tak posvet je koristen za obe pogodbeni stranki ter za njihove sorodnike in morebitne dediče, saj pomaga preprečiti nesoglasja in morebitne zaplete v prihodnosti.